'Vojna, kot je doslej še nismo videli': viri, sateliti, stiki, geolokacije

AMK Mapping je ustvarjalec vsebin na področju obveščevalnih podatkov iz odprtih virov (OSINT) ter avtor zemljevidov, ki spremljajo dogajanje. Spremlja in kartografsko prikazuje aktualne vojaške spopade ter geopolitično dogajanje – predvsem rusko invazijo na Ukrajino, pa tudi razmere na Bližnjem vzhodu ter na drugih konfliktnih območjih.

Njegovo spremljanje dogajanja je pritegnilo pozornost številnih uveljavljenih analitikov, v nekaterih analizah razmer za javnost pa je njegove zemljevide na primer uporabila tudi avstrijska vojska.

Z njim smo govorili o pomenu OSINT, načinu določanja napredovanja vojsk in območij nadzora, metodah dela, prepoznavanju manipulacij, dezinformacij ter lažnih informacij, informacijskem prostoru, pomembnosti nevtralnega in objektivnega poročanja, kritikah njegovega dela in tudi grožnjah, ki jih prejema zaradi svojega poročanja.

Ne menim, da so raziskovalci, ki uporabljajo odprte vire (t. i. OSINT-analitiki), bolje obveščeni od obrambnih strokovnjakov, vendar je njihovo delo manj omejeno kot delo v obrambni industriji ali drugih bolj formalnih okoljih za poročanje. Pri tem je manj omejitev glede tega, kaj se lahko pove in kako se informacije predstavijo; to lahko seveda vodi do več napak, a hkrati omogoča, da so novice bolj neposredne in manj filtrirane, kar mnogim ustreza. Večina obrambnih strokovnjakov je z nekom povezana ali pa zasleduje določene cilje, svoje delo pa opravljajo poklicno. Po drugi strani so OSINT-analitiki običajno bolj nevtralni in tega ne počnejo kot poklic. Gre pravzaprav za konjiček, kar se po mojem mnenju odraža tudi v našem delu. Lahko povemo več in smo bolj odprti, kar navsezadnje ustvarja vtis, da vemo več, ko gre za dogajanje v realnem času.

Glede vojne zavzemam stališče v podporo Ukrajini. Menim, da je Rusija napadla zaradi lastnih sebičnih strateških interesov, pri čemer ji ni mar za Ukrajince niti za posledice, ki jih ima vojna za Ukrajino kot državo. Podpiram ukrajinske oborožene sile v njihovem boju, vendar pa ne gojim simpatij do Zelenskega in njegove vlade, niti do načina, kako vodijo to vojno – zlasti kar zadeva vprašanja prisilne mobilizacije in taktike na fronti. Predvsem pa podpiram mirovna pogajanja. Ne želim Ukrajincem soliti pameti, a verjamem, da bo Rusija na koncu – na tak ali drugačen način – v tej vojni zmagala. Zaradi različnih razlogov, predvsem zaradi pomanjkanja ljudi – kar je v bistvu nerešljiva težava, s katero se Rusiji ni treba soočati – si ne predstavljam scenarija, v katerem bi Ukrajina lahko dosegla kakršno koli zmago. Mirovna pogajanja bodo očitno privedla do ozemeljskih koncesij; to je z moralnega vidika nedvomno slabo, a s strateškega vidika se zdi nujno za ohranitev ukrajinske državnosti ter za zaustavitev smrti in uničenja. Če do pogajanj ne bo prišlo, bo Rusija svoje zahteve najverjetneje uveljavila s silo.

Na stvari običajno poskušam gledati s širše perspektive – tako, da si predstavljam, kot da o določeni zadevi sploh nikoli nisem imel mnenja. Zelo pomembno je, da k stvarem pristopam odprtega duha, saj to omejuje vpliv osebnih pristranskosti na moje delo. Ker zavzemam miroljubno stališče, mi je v zadnjih letih postalo vseeno, katera stran napreduje; zato pri spremljanju sprememb na fronti skoraj ni več prostora za pristranskost – predvsem si namreč želim le, da bi se boji končali.

Reakcije bralcev so v veliki meri posledica spletnih 'odmevnih komor' (echo chambers), ki jih dodatno spodbujajo algoritmi družbenih omrežij. Ljudem se servira skrajna stališča nasprotne strani, da bi ostali jezni in vključeni v dogajanje, hkrati pa dobivajo pozitivne informacije o lastni strani, kar prek t. i. potrditvene pristranskosti (confirmation bias) utrjuje njihova prepričanja. Če pripisujete težo le tistim trditvam, ki so naklonjene strani, ki jo podpirate, to za vas postane nova "norma"; vse, kar je v nasprotju s tem, pa dojemate kot nekaj "tujega", kar je v konfliktu s tem, v kar ste se prepričali, da je edina resnica. Poleg tega nekateri ljudje svojo identiteto vežejo na stran, ki ji pripadajo.

Pogosto gre za posameznike, ki živijo skoraj izključno v spletnem okolju in imajo nemalokrat težave z duševnim zdravjem; zato vsak napad na svoja stališča dojemajo kot napad na svojo osebnost. Vse to ustvarja razmere, v katerih ljudje napadajo tiste, ki o dogodkih poročajo nevtralno. Ker nevtralno poročanje vključuje tudi omembo uspehov obeh strani, vas lahko nekateri – zgolj zato, ker ste poročali o uspehih strani, ki ji nasprotujejo – obtožijo laganja. To izhaja iz vnaprej ustvarjene pristranskosti, po kateri je vse, kar odstopa od njihove predhodno oblikovane "norme", laž ali sovražna propaganda. Pravzaprav je najlažji način za diskreditacijo vašega dela ta, da vas obtožijo, da delate za najhujšo možno stvar, ki si jo lahko zamislijo – za sovražnika. Seveda so za takšno ravnanje v enaki meri krivi fanatiki in podporniki obeh strani. Pogosto verjamejo v nekaj zgolj zato, ker si želijo, da bi bilo res, in ne zato, ker bi za to obstajali dejanski dokazi. Takšna praksa postaja vse pogostejša, prav zaradi algoritmov družbenih omrežij, ki s pomočjo omenjenih taktik vse učinkoviteje zadržujejo pozornost uporabnikov.

Uporabljam kombinacijo javno dostopnih virov in lastnih osebnih stikov na terenu. Večina mojega dela temelji na javno dostopnih virih, v katere vključujem tudi informacije, do katerih imam ekskluziven dostop. Številne posodobitve, ki jih pripravljam, vključujejo določene mere interpretacije zbranih podatkov, ki temeljijo na mojih dolgoletnih izkušnjah s podobnimi situacijami in opazovanjem njihovega razvoja. Pri spremljanju napredovanja na fronti uporabljam kombinacijo ruskih, nevtralnih in ukrajinskih virov, satelitske posnetke, lastne stike, geolokacijo, opazovanje vzorcev in druge javno dostopne podatke. Zračne napade večinoma spremljam s pomočjo ukrajinskih radarskih podatkov in regionalnih kanalov za sledenje zračnemu prometu, satelitskih posnetkov, preprostih izračunov hitrosti letal in izstrelkov (za določanje razdalje in časa), preteklih vzorcev ter informacij, ki jih posredujejo moji osebni stiki. Ne bi rekel, da je delo v zadnjem času postalo bistveno težje; ta vojna je namreč – sreča v nesreči – za vsako analitično delo precej stabilna, zato mi ni treba računati na večje, nepričakovane spremembe.

To ima za ukrajinska vojna prizadevanja tako pozitivne kot negativne posledice. Po eni strani podpira ukrajinsko kampanjo informacijskega bojevanja, ki je zelo obsežna in precej naprednejša od ruske – še zlasti če upoštevamo, da je Zahod ukrajinske narative v bistvu vzpostavil kot "normo". Po drugi strani pa to ustvarja pomanjkljiv sistem odgovornosti in lahko za Ukrajino dejansko pomeni izgube. Če se izpostavljajo zgolj pozitivne novice za Ukrajino, negativni dogodki ostanejo večinoma spregledani, s čimer zmanjka spodbude za pozitivne spremembe znotraj sistema, ki bi pomagale odpraviti te težave. Po mojem mnenju je prav to Rusiji pomagalo doseči tako velik napredek v Donbasu leta 2024, saj je bila sočasna operacija v Kursku v medijih pretirano poveličevana. Za ukrajinsko vojsko so takšne narative izrazito škodljive; pogosto slišim tako ukrajinske vojake kot civiliste, s katerimi govorim, kako doživljajo tovrstne medijske narative in kako nevarne so lahko.

Danes je pri tovrstnih videoposnetkih uporabo umetne inteligence običajno precej lahko prepoznati, če imate vsaj nekaj izkušenj s preverjanjem takšnega gradiva. Rusi za te posnetke ne uporabljajo posebej napredne umetne inteligence; to je pogosto mogoče ugotoviti s primerjavo videoposnetkov s satelitskimi posnetki, iskanjem popačenj in nepojasnjenih neskladij ali pa s preverjanjem kakovosti slike vojakov in zastav, ki jih je ustvarila umetna inteligenca, zlasti ko se slika približa ali oddalji. Rusi pogosto izhajajo iz satelitskih posnetkov ali starejših videoposnetkov, na katere preprosto dodajo vojake in zastave, kar je prav tako mogoče razmeroma zlahka opaziti. Kar zadeva starejše videoposnetke, lahko s primerjavo z novejšimi satelitskimi posnetki – pri čemer iščemo posebnosti, kot so kraterji ali sledi požarov, in preverjamo, kdaj so se te spremembe pojavile (ali pa jih še ni bilo) – dokaj natančno določimo čas nastanka posnetka. Poleg tega je podoba terena v različnih letnih časih zelo različna.

Natančno izdelovanje zemljevidov je vsekakor mogoče, vendar je precej težje in bolj zapleteno kot nekoč. Priča smo pojavu, ki ga sam imenujem 'smrt klasične bojne črte'. Gostota sil na bojni črti je redka, pogosto pa jo zaznamujejo obsežna siva območja in območja infiltracije, kjer se položaji obeh strani prepletajo in prekrivajo. Pogosto se zgodi, da vojaki obeh strani v istem dnevu uporabljajo celo iste poti za infiltracijo. Večina kritik leti na kartografe (ali pa prihaja od njih), ki zgolj slepo povzemajo uradne navedbe strani, ki ji so naklonjeni, pri tem pa vključujejo le tiste geolokacijske podatke, ki jim ustrezajo. Ti posamezniki pogosto povsem napačno razumejo naravo te vojne in pomen geolokacij; morda si bojno črto še vedno predstavljajo kot jarke iz prve svetovne vojne, čeprav je današnje stanje povsem drugačno.

Kar zadeva tiste, ki opravljajo dejanske analize in ne zaupajo slepo zgolj enemu viru, pa večina nesoglasij po mojem mnenju izvira iz pomanjkanja enotnega razumevanja izrazov, kot so nadzor, utrditev položaja, sivo območje in območje infiltracije. Gre za obliko vojskovanja, ki je doslej še nismo videli; je tako nova, da strokovnjaki še niso imeli dovolj časa za poglobljene raziskave. Zato so vsi sprejeti zaključki zgolj začasni, oblikujejo pa jih skoraj izključno ljubiteljski raziskovalci, ki delujejo na področju obveščevalnih podatkov iz odprtih virov. Zaradi decentralizirane narave neodvisnega informacijskega prostora OSINT je povsem pričakovano, da glede omenjenih izrazov v kontekstu te precej neznane in izjemno zapletene oblike vojskovanja ni soglasja.

Ruski in ukrajinski informacijski prostor sta veliko bolj centralizirana, narativ pa je nadzorovan. Ukrajina izvaja svoje kampanje OPSEC (Operational security - Operativna varnost) med svojimi protiofenzivami zaradi posledic, ki jih prinaša vojskovanje v letu 2026.

Kartiranje natančnih območij, kjer Ukrajina napreduje, na podlagi obveščevalnih podatkov s fronte, bi bila v današnji vojni zelo slaba ideja zaradi majhnega števila vojakov, ki dejansko sodelujejo v napadalnih operacijah. Posamezne položaje, ki prehajajo pod nadzor, je na obeh straneh veliko težje slediti in bodo takoj po odkritju napadeni. To se razlikuje od tradicionalne taktike bojevanja v jarkih, kjer sta obe strani vedno seznanjeni s skoraj celotno situacijo na fronti in s tem, kje je nameščen njihov sovražnik, in nobena stran ne more ničesar storiti glede tega. Vendar pa Ukrajina s svojimi tako imenovanimi režimi OPSEC gre precej dlje od tega.

Popolno ignoriranje ofenzive je očitna narativna taktika nadzora s strani Ukrajine. Misliti, da Rusija ni vedela za ofenzivo, je absurdno, in to trdijo tudi Ukrajinci. Rusija ima eno najnaprednejših obveščevalnih agencij na svetu s satelitskim spremljanjem v realnem času. Če sem lahko napredovanje spremljal prek omejenih odprtih virov, ki sem jih imel, vse od prvega dne do danes, potem to očitno lahko stori tudi Rusija, in to veliko natančneje kot jaz. Če Ukrajinci ne poročajo o teh napredkih, lahko prikrijejo velike žrtve in ustvarijo iluzijo bliskovite ofenzive, ki jo zahodni mediji lahko pograbijo in močno razglašajo. Omogoči jim tudi, da objavijo vsak del rezultatov protiofenzive, kadar želijo, tudi takrat, ko želijo odvrniti pozornost od negativnih novic. Hkrati jim daje tudi možnost, da rezultate popolnoma ignorirajo, če bi ofenziva propadla.

Rusija v zadnjem času prav tako uporablja močan nadzor narativa, predvsem za omejevanje poročanja o nedavnem ukrajinskem napredku, hkrati pa ustvarja pogoje za množično pretiravanje o njihovem napredku prek videoposnetkov, ki jih ustvarja umetna inteligenca, in propagandnih operacij dvigovanja zastav. Zožen informacijski prostor seveda pomeni manj negativnih odzivov in poročanja, ki nasprotuje uradnim trditvam.

O tem sem sicer že govoril v prejšnjem odgovoru, a dejstvo, da Rusi o dogajanju niso poročali – zaradi lastnega zaostrovanja nadzora nad informacijskim prostorom –, je v širšem informacijskem prostoru ustvarilo vtis, da operacije ne potekajo. Ljudje bi lahko pomislili: "Če o tem ne poročajo niti Rusi niti Ukrajinci, poleg tega pa skoraj ni geolociranih posnetkov, ki bi to potrjevali, kako bi potem to lahko bilo res?"

Ne menim, da je to bistveno prispevalo k ukrajinskim uspehom v tej operaciji. Ti so bolj posledica ruske nesposobnosti in pomanjkanja utrjenih položajev v bližini frontne črte – kar je posledica sodobnega načina bojevanja z uporabo dronov in majhnih infiltracijskih napadalnih skupin – ter dejstva, da so se Rusi nahajali na izpostavljenem območju, ki ga prečkata dve reki, kar ovira logistiko. Prav tako menim, da je Rusija zavestno tvegala in na ta sektor ni poslala večjih okrepitev, saj je želela nadaljevati ofenzivo v smeri Kramatorska, Dobropilje in Orihiva.

Kot rezultat te operacije je Ukrajina ruske sile potisnila precej daleč od mesta Svjatohirsk in ceste Slovjansk–Izjum, kar ji je omogočilo, da je Svjatohirsk ponovno vzpostavila kot logistično središče v zaledju. Pred tem je bil Svjatohirsk na frontni črti, mesto pa je bilo celo krajši čas prizorišče spopadov. Prav tako so zmanjšali pritisk na Slovjansk in posledično na Kramatorsk, s čimer so odpravili severni bok nad to mestno aglomeracijo. Ta bok bi sicer – ob odsotnosti obsežnejšega boka na strani Dobropilja–Družkivka (ki se sicer šele vzpostavlja) – morali braniti, če bi želeli sploh začeti napad na omenjeni mesti. Ukrajini je tako uspelo frontno črto nekoliko odmakniti od Slovjanska, Kramatorska in Mikolajivke ter na splošno za vsaj nekaj mesecev odložiti morebitno rusko ofenzivo na to aglomeracijo. Poleg tega je ta operacija ruske upravljavce dronov in topniške posadke potisnila dlje proti vzhodu, s čimer so se večinoma znašli zunaj dosega prehodov čez reko Oskil na njenem južnem toku. To je posledično zmanjšalo pritisk na bližnjo fronto pri Borovi, kar neposredno vpliva na ruske napade na južni del kupjanskega sektorja.

Menim, da so ukrajinski protinapadi na več različnih sektorjih znatno vplivali na zmožnost Rusije, da doseže večje napredovanje, kakršnemu smo bili priča v letih 2024 in 2025. Hkrati pa menim, da ruska vojska trenutno izvaja obsežen operativni premor na številnih območjih; pri tem si prizadeva utrditi položaje na že zavzetih ozemljih, premakniti topniške posadke in upravljalce brezpilotnih letalnikov bližje fronti ter vzpostaviti novo logistiko za nov jesensko-zimsko-spomladanski napad. Razmere se bodo najverjetneje zanje stabilizirale do zime, do pomladi pa – po mojem mnenju – lahko pričakujemo, da bo Rusija znova začela napredovati. Morda ne v takšnem obsegu, kot smo ga videli v letih 2024 in 2025, vendar bo verjetno začela vztrajno pridobivati ozemlje, pri čemer bi lahko mesečno napredovala za več sto kvadratnih kilometrov.

Ukrajinske ofenzive so zelo drage, zlasti zaradi pomanjkanja zračne podpore ter premoči Rusije v ognjeni moči, letalstvu in številčnosti sil. Vendar pa imajo ukrajinske omejene operacije 'čiščenja ozemlja' na določenih smereh praviloma precej manjšo ceno kot njihovi protinapadi na operativni ravni, denimo v smeri naselij Komar in Liman.

Mobilizacija se je v zadnjih mesecih znatno okrepila in verjetno dosega približno 1000 primerov mobilizacije na dan oziroma okoli 30.000 na mesec. To številko so pozneje potrdile navedbe Kirila Budanova, da Ukrajina za nadaljevanje boja potrebuje 30.000 novih vojakov na mesec, ter izjava poljskega premierja Donalda Tuska, da Ukrajina mesečno beleži 27.000 izgub. Ne verjamem, da se je od takrat obseg bistveno povečal, saj imajo zmogljivosti teritorialnih centrov za novačenje (TCC) očitno svoje meje, vendar se ohranja zelo visoka stopnja mobilizacije; ta se je še posebej okrepila v Kijevu, zahodnih regijah ter manjših mestih in vaseh. Pred tem so bile najvišje stopnje zabeležene v mestih, kot so Dnipro, Odesa in Zaporožje. Velik del ukrajinske družbe temu očitno močno nasprotuje, vendar javnomnenjske raziskave kažejo, da jih bolj skrbita korupcija in ruski napadi. Najbolj odločno mobilizaciji nasprotujejo moški v mobilizacijski starosti, zanje pa je zaradi intenzivnega delovanja centrov za novačenje odhod na ulice zelo nevaren, zaradi česar protestov praktično ni.

Predvsem proukrajinski uporabniki. Njihova zgodovina napadov name je daljša, kar izhaja iz mojega poročanja o velikih ruskih uspehih v letih 2024 in 2025, v zadnjem času pa to počne tudi veliko proruskih uporabnikov. Na splošno me, ko gre za grožnje, samo poskušajo prestrašiti in si ustvariti občutek, da z napadi in žaljivkami dosegajo nekakšen uspeh. Pri doxingu gre za napad na osebnost – napadanje osebe namesto argumenta in uporaba žalitev namesto logike. Do sedaj so me 'doxxirali' štirikrat, enkrat, ko sem bil še mladoleten. Večinoma je bilo to s strani različnih skupin, ki so uporabljale reciklirane podatke o meni. Enkrat so mi vdrli v brskalnik računalnika, nadlegovali starše prek e-pošte, moj Telegram kanal in klepet so preplavili desettisoči botov, ki so poskušali doseči, da me Telegram blokira, poslali so mi številne grožnje s smrtjo, policiji so poslali e-pošto, da bi me poskušali aretirati zaradi domnevnega dela za rusko FSB, moj Twitter račun pa je bil deležen množičnih prijav, katerih namen je bil, da me poskušajo suspendirati.

Menim, da v letih 2026 in 2027 ne bomo priča večjim spremembam, glede na tisto, čemur smo že bili priča. Gre za vojno na izčrpavanje, v kateri je glavni cilj uničiti sovražnikov potencial, ne pa napredovati na frontni črti. Napredovanje je stranski produkt uspešnega izčrpavanja, pri čemer ima Rusija sposobnost, da Ukrajini – glede na njene zmogljivosti – povzroči sorazmerno večje izgube, kot jih lahko Ukrajina – glede na ruske zmogljivosti – povzroči Rusiji. V bistvu gre za to, da izgubljaš počasneje od svojega nasprotnika. Glavni cilj Rusije ostaja uničenje ukrajinske bojne sposobnosti; na to se bo osredotočala tudi v preostanku te vojne.

Ukrajina si bo še naprej prizadevala povečati ceno, ki jo vojna prinaša Rusiji in Rusom, ter hkrati povečati izgube v ruski vojski. Kar zadeva napredovanje na fronti, bo Rusija verjetno dala prednost aglomeraciji Slavjansk–Kramatorsk; prizadevala si bo zavzeti Dobropolje in obiti Družkovko, s čimer bi začela oblikovati obsežen zahodni bok pritiska na aglomeracijo, hkrati pa bo kot sekundarne smeri napada izvajala pritiske na frontah pri Orihivu in severovzhodno od Harkova.